Ko nekdo pomisli na alternative sistemu Windows, mu najprej pride na misel Linux. Vendar pa obstaja fascinantno in zelo robustno vzporedno vesolje, imenovano BSD (Berkeley Software Distribution) , ki si zasluži našo vso pozornost. Ne govorimo o preprostem klonu, temveč o neposrednem potomcu UNIX-a, legendarnega sistema iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki je v bistvu postavil temelje sodobnega računalništva , od strežnikov, ki ohranjajo splet pri življenju, do naprav, ki jih nosimo v žepih.
Kar to skupino sistemov dela resnično posebno, ni le njena tehnična arhitektura, temveč tudi filozofija licenciranja proste programske opreme . Je tako odprta, da meji na javno domeno, kar tako prostovoljnim skupnostim kot korporativnim velikanom omogoča, da kodo prilagodijo po svoji presoji brez strožjih omejitev drugih licenc. Ta prilagodljivost je razlog, zakaj je BSD še vedno živ in zdrav v toliko kotičkih trenutne strojne opreme, čeprav tega na prvi pogled ne vidimo vedno.
Izvor: pravna vojna s tehnološkimi sadeži
Da bi razumeli to zmešnjavo, se moramo vrniti v Bellove laboratorije podjetja AT&T. Takrat so Univerzi v Kaliforniji v Berkeleyju dovolili uporabo kode UNIX za svoje raziskave. Vse je potekalo gladko, dokler se AT&T ni odločil, da denar govori, in je umaknil dovoljenje , kar je privedlo do precej absurdne pravne bitke. Toda akademiki iz Berkeleyja niso sedeli križem rok in so ustvarili svojo različico, s čimer se je rodil BSD.
Ta projekt ni le preživel pravne bitke, ampak nam je zapustil tudi bisere, ki jih danes jemljemo za samoumevne. Razvoj protokolnega paketa TCP/IP , ki v bistvu omogoča delovanje interneta, hitrega datotečnega sistema (Fast FileSystem) in upravljanja navideznega pomnilnika na zahtevo (Demand-Paged Virtual Memory Management), vse to izvira iz tega. Skratka, velik del omrežja sistema Windows in jedra macOS neposredno črpa iz teh napredkov, kar poudarja razlike med Linuxom in UNIX-om.
Trije stebri ekosistema BSD
Čeprav obstaja na desetine različic, trije projekti nosijo težo družine. Prvi je FreeBSD , verjetno najbolj priljubljen. Osredotoča se na visoko zmogljivost in enostavnost uporabe, zaradi česar je priljubljena izbira za ponudnike spletnih vsebin , strežnike za shranjevanje in stroje z arhitekturo x86 ali 64-bit ARM. Ponaša se z ogromno skupnostjo aktivnih razvijalcev in sodelavcev.
Potem imamo tu še NetBSD , čigar mantra je izjemna prenosljivost. Njegov moto »seveda teče NetBSD« povzema njegovo obsedenost z delovanjem na kateri koli napravi, od starega PDA do vesoljskih misij Nase . Posebej velja omeniti njegov sistem paketov pkgsrc, inženirsko čudo za upravljanje programske opreme na zelo različnih platformah.
Končno smo našli OpenBSD , kjer sta varnost in kriptografija najpomembnejši. Koda je skrbno pregledana, da se zagotovi privzeta varnost sistema , pri čemer se onemogočijo vse nepotrebne storitve za odpravo morebitnih ranljivosti. Je idealno orodje za izgradnjo zanesljivih požarnih zidov ali sistemov za zaznavanje vdorov.
Sodobni derivati in specializacije
Iz teh treh velikanov so se razvili bolj specializirani projekti. DragonFly BSD se je na primer rodil kot odcep FreeBSD z idejo o prepisovanju upravljanja sočasnosti in izboljšanju jedra z lastnim datotečnim sistemom, imenovanim HAMMER . Je zelo zmogljiva možnost za visokozmogljivo transakcijsko računalništvo v strežniških okoljih.
Če se od samega začetka ne želite mučiti s konzolo, obstajajo možnosti, kot je GhostBSD . Namen tega projekta je ponuditi "pripravljeno za uporabo" namizno izkušnjo, ki integrira okolja, kot je MATE, in poenostavi namestitev za tiste, ki prihajajo iz drugih sistemov. Obstaja tudi NomadBSD , ki vam omogoča prenosni sistem UNIX na pogonu USB za reševanje in popravilo sistema.
Ne smemo pozabiti na MidnightBSD , ki združuje kodo iz različnih vej, da bi bil privlačen za uporabnike Linuxa prek okolij, kot je Xfce. Na področju omrežja izstopata pfSense in OPNsense kot izjemno zmogljiva požarna zidova, ki temeljita na FreeBSD in ju zaradi svoje zanesljivosti uporabljajo podjetja po vsem svetu.
Vpliv na industrijo in licenco BSD
Bistveno je razumeti razliko med licenco GPL in licenco BSD . Medtem ko je prva "viralna" in zahteva, da izpeljana dela ostanejo prosta, je licenca BSD permisivna. To pomeni, da lahko podjetje vzame kodo, jo spremeni in proda kot zaprt izdelek, ne da bi moralo razkriti svoje skrivnosti, če le ohrani izvirno obvestilo o avtorskih pravicah.
Zaradi te značilnosti se je Berkeleyjeva DNK znašla na nepričakovanih mestih. Applovo Darwinovo jedro, temelj macOS-a in iOS-a , uporablja ogromno kode FreeBSD. Podobno konzole, kot so PlayStation 4, PlayStation 3 (s CellOS-om) in Nintendo Switch, uporabljajo različice teh sistemov za upravljanje svojih notranjih procesov.
Obstajajo celo distribucije Linuxa, kot je Void Linux , ki sicer ne uporabljajo jedra BSD, vendar črpajo neposredno iz njegove filozofije upravljanja paketov in preprostosti zagonskega sistema. Drugi primeri, kot sta CRUX in Quimera Linux, so prav tako sprejeli elemente, ki jih je navdihnil svet BSD, da bi izboljšali svojo učinkovitost.
Druge različice in zgodovinski projekti
Skozi leta je obstajalo še veliko drugih projektov. PC-BSD je na primer dal prednost uporabniku prijaznosti in enostavnosti uporabe, saj je uvedel datoteke .pbi za namestitev z enim klikom in orodja, kot je AppCafe, za upravljanje programske opreme. Čeprav se je razvil v TrueOS , je postavil precedens v prizadevanju za uporabnost v okolju BSD.
Obstajajo tudi visoko specializirani projekti, kot je HardenedBSD , ki se osredotoča na zmanjševanje izkoriščanja, in helloSystem , ki si prizadeva za preprostost in eleganco za razvijalce. Na strani NAS imamo TrueNAS (prej FreeNAS) in XigmaNAS , ki izkoriščata moč ZFS za upravljanje shranjevanja ogromnih količin podatkov.
Družina BSD predstavlja tehnično stabilnost in precizno inženirstvo. Od izjemne varnosti OpenBSD do vseprisotnosti FreeBSD v internetni infrastrukturi, ti sistemi dokazujejo, da robustnost UNIX-a ostaja temeljna osnova, na kateri je zgrajen velik del tehnologije, ki opredeljuje našo digitalno dobo.
